Prvi zvončki

Prvi na našem dvorišču, seveda :)

Valentinovo

V prejšnji objavi sem se najamrala za nazaj in za naprej, zdaj pa še o čem lepšem. Čeprav sem malo zaovinkala, sem pa vseeno preživela lep sobotni večer. StereoTipi, ki so v Navigator pubu igrali v prvotni zasedbi,

so nas dobri dve uri odlično zabavali. Res vse pohvale.

Majhna modra tabletka

Kot dolgoletna kadilka pač ne morem zanikati svoje zapletenosti v mreže tobačne industrije, prav tako pa nisem navdušena nad farmacevtsko. Včasih pa le pride na police lekarn izdelek, ki zna mnogim izboljšati življenje. Ja, seveda govorim o mali modri tabletki št. 2 iz Pfizerja.

Približno eno leto sem mulila in žvečila v sebi, da je čas za življenje po cigareti. Za nekoga, ki tako čisla svobodo kot jaz, je res nemogoče, da tako dolgo vzdržujem tako hudo odvisnost.
V pozni jeseni, ko se je lajf umiril in me je prvi virus za en teden zaprl v hišo, sem izvedla nekaj poizkusov, daljših abstinenc, ki so prijali duši, telesu pa nikakor. Toda odločitev o slovesu za vsako ceno sem sprejela. In ko sem šla k zdravnici po bolniško, sem hkrati nabavila tablete.

Nad učinkom sem bila presenečena. Želja po kajenju se je že v nekaj dneh drastično zmanjšala, in zelo hitro sem kajenje povsem opustila. Najbolj zanimivo je bilo, da sem vse stresne trenutke preživela brez večjih težav. Želja po tem, da bi prižgala, se še vedno pojavlja. Običajno zadostuje nekaj požirkov vode, mentolova karamela, nekaj minut sprostitve…in gre mimo.
V teh dveh mesecih sem prižgala dve ali tri cigarete, jih na polovici ugasnila in pozabila na njih. Prvi flaw sem doživela v soboto. Popoldne sem šla z dekletoma na kavo in rekla, zdaj bom pa enga prižgala. In potem sem še enega zvečer in še enega ponoči, ko sem odhajala s prireditve.
V grlu me peče in praska, v ustih imam ogaben okus, no brez glasu bi bila tudi zato, ker sem v soboto preveč pela. Kot da bi se vsa lepota svobodnega dihanja raztepla po zasneženih klancih ob cesti in se nikakor noče vrniti.
Res sem presenečena, kje sem se ujela na limanice. Ker imam z odvajanjem že izkušnje, je bil strah kar velik. Seveda sem pripravila zalogo odločnosti za trenutke slabega počutja, nemira, žalosti, prepirljivosti in kar je podobnih pričakovanih situacij. Nisem pa pričakovala, da me bo najbolj vleklo, ko mi nč ne manjka, ko se dobro počutim. In zdaj mi je tako, kot da bi mi prinesli tortico, lej, to je samo zate, res si jo zaslužla, zdej jo pa z užitkom konzumiraj. In jaz? Jaz grem pa še prej enga prižgat. Ker je včasih lažje bit odvisen od cigarete kot od ljudi, ki ti nosijo tortice.

In zdaj se ponovno mučim, tokrat brez modrih tabletk. Kajti svoboda je neprecenljiva. In brez svobode je še ljubezen le ujeta ptica.

Ko se mi mal ne da...

Hihi, sem imela dolgo siesto. Z razlogom.
Po primorskih žurkah smo šli odpret vikend na Dolenjsko. Zadnji junijski vikend.

In smo se do konca naspali in umirili, popoldne pa obsedeli na klopci pod japko, družba je kar prihajala in ne, ni bilo nobenga žura, samo druženje in mir. Sej ne rečem, s sabo sem imela vso opremo za na pravo žurko, ampak ko te objame mir dolenjskih gozdov, se ves zunanji svet izklopi. Avgusta je sledila daljša dolenjska zgodba. Zato razumem tiste, ki se hodijo odklapljat na hribovski zrak ali med bučanje valov, mene pa vedno pohladi nekaj dni ob Črmošnjičici, kar seveda vključuje tudi nekaj izletov po okolici in kakšen roštilj ali dva. Letos je sosed ujel krapa na Koupi, to je bila poslastica poleg običajnih postrvi.
Še fotkala nisem prav veliko, razen ko sva na Mašin rojstni dan - med drugim - občudovali Krko.

In tako sem preživela kakšne tri mesece brez pisanja, skorajda brez socialnih strani in forumov, prečitala sem kakšen meter knjig, zamudila dva res vrhunska koncerta...potem pa je že prišla pisana jesen.

Teden bil je živ

No ja, mal več kot en teden. Namesto ene fešte sem rojstnodnevno praznovanje lepo razpotegnila na celih 10 dni in več različnih krajev. Tako poudarek ni bil na hrani in pijači, ampak na druženju in zabavi. Vsem, ki ste praznovali z mano in me preko vseh meja zabavali in razvajali, iz srca hvala. Super ste!

Včeraj smo žurali tudi za Mašo, ki je uspešno končala prvi letnik in se za dva meseca preselila iz Ljubljane spet v Renče. Res ji je za čestitat, pridna punca je, zaslužila si je konkretne počitnice.

Jaz pa tudi sanjam o kakšnem dnevu dopusta oz. izklopa, mogoče se bo le zgodil kakšen miren vikend kje ob vodi. Mogoče bo to enkrat letos ... :)

Neskončnost lebdenja

O lebdenju na višinah sem razmišljala pred nekaj dnevi, ko sva se z Mašo s sedežnico peljali na Črni vrh. Predvsem sem bila prepričana, da me pred pol leta nihče na noben način ne bi pripravil do vožnje gor, dol pa še manj. Že najmanj deset let nisem stala na smučeh in sem se ob prvem vzponu res malo čudno počutila. Enkrat na sredi vožnje sem seveda začela uživat v lebdenju nad tlemi in nekaj vetra je kvečjemu podprlo občutek neskončnosti.
Zelo podobno sem se počutila na sredini zgornje tribune celovškega stadiona, ko sem se skupaj s celim stadionom približno štirideset metrov nad zemljinim površjem tresla tudi sama. Valovanje, ki se požvižga na to, kaj se dogaja globoko pod njim.

In potem sem se spomnila, kako si pred štirimi leti prav nič nisem želela preizkusiti zgornjih tribun Katedrale Luči, kjer sicer domuje lizbonska Benfica. Ko sem na tisti tekmi gledala hrvaške in angleške navijače tam gori visoko pod streho stadiona, sem imela vrtoglavico samo od gledanja.
Smo se pa ob prihodu v Lizbono ustavili v bližini EXPA. Ob obali oz. nad obalo vozi kabinska žičnica od stolpa Marca Pola mimo atlantskega paviljona, ki je gostil EXPO 1998, do enega najlepših akvarijev sploh. Kabina se dvigne dovolj visoko, da omogoči krasen razgled nad tem, novejšim delom Lizbone, na oba mosta preko reke Tejo in na njen drugi breg, v Almado in Montijo. Seveda smo občutili tudi veter, ki nas je kar lepo gugal.
V Portu smo se iz Ribeire, ki je stari zabaviščni del mesta ob reki, peljali s kabino na vrh griča, kjer je stari center mesta. Tudi ta razgled je bil fantastičen, kajti nad ustjem reke Douro je postavljenih nešteto mostov, med njimi tudi železniški. Posebno lep je pogled na ladje ob obeh bregovih reke, ki pestujejo dragocen tovor. Do vrha so naložene s sodi rdečega vina, ki mu šele valovanje reke da tisti pravi okus, po katerem portovec slovi po vsem svetu.

To zgodbo sem res napisala proti nazaj, ampak saj je jasno, ne…morala bi imeti podnaslov Adrenalin 30+ in dobrodejen vpliv pozitivnih ljudi :) Ker sama od sebe jaz res ne bi...jaz pa že ne.

The Name Of The Game 2

Ponedeljek je bil poseben dan. Še dobro se nisem naspala (po nedeljskem maratonu tristotih kilometrov in enajstih ur), pa sem bila spet na poti. Tokrat v Celovec. Mesto je bilo preplavljeno z belo - rdečimi dresi, tako poljski kot hrvaški navijači so bili glasni, kot se pred tekmo na euru spodobi, na ulici, ki vodi proti stadionu se je dogajala tista prava vojna (s skandiranjem, da ne bo pomote). Nekateri predeli mesta so bili zaprti za promet in tako smo od avtobusne postaje do stadiona lep del poti prepešačili, nazaj pa seveda tudi. Škoda le, da je bila ponudba navijaških artiklov zelo omejena.

Katedrala

Stadion Woerthersee je bil zgrajen za evropsko prvenstvo in ima prostora za 30.000 ljudi. Na njem so se igrale tekme skupine B. Z Vinkotom sva sedela na zgornji tribuni, ki je v celoti iz kovinskih konstrukcij in primerno strma, da vsakdo dobro vidi dogajanje na igrišču. Akustika stadiona je fantastična, skandiranje se s koride sliši kot simfonija. In ko ena ali druga korida ponori, se tresenje po kovinskih nosilcih in podih prenese okrog in okrog stadiona. Neponovljivo.

Neponovljivo je tudi vzdušje na velikih tekmah. Tole je bila moja tretja v živo (in videla sem skupno 8 golov). 30.000 ali več ljudi na tako majhnem prostoru je melting pot, katerega energije se ne da opisati, treba jo je doživeti. Biti del te pisane množice v katedrali je vsakič posebno doživetje.

Tekme nisem fotkala in o njej tudi ne bom pisala, sem jo pa z velikim užitkom gledala.

Dragi brat, iz srca ti hvala, da si nam podaril nepozaben dan.

Prva fešta in prvo darilo

Oho, danes je spet dež, ...
V soboto sem začela na veliko jamrati, kako mam dost dežja in mraza in tega, da ne moremo nikamor it, pa vsi rojstnodnevni načrti se mi bodo sfižili. Moje angleške in ameriške frendice uživajo v soncu in vročini, k nam se je pa očitno preselilo tipično angleško vreme. Še v soboto zvečer sem eni kolegici napisala v mejlu, da mogoče se bo pa v nedeljo zgodil čudež z vremenom...
Včeraj zjutraj je bilo nebo kot umito, posijalo je toplo sončke, skratka bil je dan, ki te kar vabi na prosto. Tako sva se z Mašo odpeljali proti Črnemu vrhu nad Cerknim, kjer je prireditev na prostem pripravil Radio Odmev. Vreme se je sicer poslabšalo, ampak žur je bil pa dober. Glasba nas je ogrela, seznam nastopajočih je bil pisan, meni pa je bila najbolj všeč Kristina, ki sem jo sploh prvič videla nastopat v živo.

Publiko so razgreli tudi Stereotipi s starimi in novo uspešnico, za katero bodo ta teden posneli tudi videospot. Ampak v živo je vedno najboljše.

Mal ljubezni...

Kot se za tak žur spodobi, sva se še malo pofotkali. Potem sva se morali pa na žalost odpeljat proti DICu, ker ima Maša še tri dni pouka.

Ker sem že bila v Ljubljani, sem se zapeljala do Trnovega in spila pozno kavo z Blanko. Bil je res prijeten večerni klepet. Domov sem se vrnila šele danes, zato sem zdaj nasmejano utrujena.

Ker se ve, kdo je pri nas minister za zabavo, kratko posvetilo:
Včeraj je bil prvi dan EURA, ko nisem gledala čisto nič nogometa, ampak...Hvala za prvo darilo, danes sem pripravljena za drugega. Celovec, prihajamo!

Tehnika in šport

V moji picasi se je pojavila nova mapa slik z oznako Telekom. Da ne bi kdo mislil, da delam reklamo. Pa da ne boste mislili, da so ti rovi na dvorišču in semafor pod škarpo posledica kakšne nove (nore) ideje za urejanje. Tista luknja za jašek in jarek do sosedov so znamenje, da so polagalci cevi za optične kable končno prišli do naših vrat. Torej, če ne bo ravno vse tri dni lilo kot iz škafa, bomo do konca tedna dobili povezovalne cevi do tistih v cesti, jašek in zunanjo omarico. Potem enkrat pride druga ekipa, ki bo preluknjala steno in napeljala cev v hišo, pa še ena, ki bo napeljala in povezala kable....Enkrat letos bomo lahko izbirali spodobne hitrosti dolvleke in predvsem gornalaganja, ki je včasih res že mučno, ADSL gor ali dol. In mogoče IPPhone. In mogoče bomo Tv nadgradili na Plus paket. Mogoče...bi lahko mundial čez dve leti gledali v HDMI...mogoče

Na splošno pa se naš tv sprejemnik še vedno obnaša rahlo odbito. Samo fuzbal kaže. In to poslastice. Furija je poletela, čeprav se je selektor odločil, da je Raul primeren samo še za penzijo (sočustvujem z vsemi gledalkami, ker ni nič narobe, če je dober nogometaš tudi babyface lepotec), in čeprav je v Innsbrucku celo tekmo lilo kot iz škafa. Kaj vse to briga Davida Villo, ki se je s hattrickom zapisal med legende evropskih prvenstev. Dobro se je izšlo tudi Zlatanu&Švedski, ki so gladko pometli z evropskimi prvaki.

Včeraj se je pričel drugi krog z dvobojem med Češko in Portugalsko. Čehi so glede na uvodno tekmo proti Švici precej dvignili nivo in hitrost igre, vendar borbenost ni zadostovala. Portugalci so tehnično boljši, hitrejši, iznajdljivejši. Za Man Of The Match je bil proglašen Ronaldo, nedvomno pa bi si naziv zalužil tudi grande Deco. In obe ekipi za kolektivno igro. Purtugal ale je že v četrtfinalu.

Danes pa plešejo Hrvati. Saj ne navijam za njih, ampak odvzeti Nemcem vse tri pike ni mačji kašelj. Za Hrvate bo ponedeljkova tekma odločala o prvem ali drugem mestu v skupini. Poljaki, seveda če danes premagajo Avstrijo, pa si bodo morali četrtfinale priboriti v zadnjem trenutku. Torej nas v Celovcu čaka velika tekma. :)

Jutri bo na stadionih skupina smrti. Res upam, da so si azzuri opomogli po porazu, z njimi so zaključni deli prvenstev veliko bolj zabavni.

(S)mejte se!

The Name Of The Game

Evropska in svetovna prvenstva v nogometu imajo poseben čar. Čas teče po svoje, dnevne novice so v ozadju skoraj nevidne, edina politika, ki jo poslušam, je mega komad Politik Kills. Med zadnjim svetovnim prvenstvom sem na internetnem radijskem portalu live365.com odkrila postajo, ki vrti pretežno navijaške himne. Skratka, svet se vrti malo drugače.
Prva dva dneva letošnjega EURA sta prinesla pričakovane zmage favoritov. Seveda sem uživala v kolektivnem duhu Scolarijeve enajsterice, vendar kakega presežka ni bilo. Danes se je pa začela prava nogometna vročica.

Man Of The Match (Pepe, POR : TUR 2:0) po uvodnem zadetku. Purtugal ale!

Seveda na zaključnem turnirju igrajo samo dobre repke in so vse tekme težke, vendar...Potem, ko so Romuni uspešno branili in ubranili točko proti Francozom, se je zgodil prvi veliki dvoboj. Napeta tekma od začetka do konca, in verjetno so sanjski rezultat za Nizozemce pričakovali samo najbolj zvesti feni. Van Basten je po videnem svoje delo odlično opravil. Nad porazom azzurov resda nisem navdušena, a ne morem reči, da so pokleknili. Holandska četica je bila enostavno boljša. Ker menim, da tudi Donadoni dela dobro, se mi malo smili…na njegovem mestu jutri ne bi čitala italijanskih časopisov.

Vendar je derbi prvega kroga kljub užitkom, ki jih je nudil, danes šele druga novica. Popoldne me je namreč dragi brat presenetil s prav posebnim zgodnjim darilom za rojstni dan. Namreč z vstopnico za tekmo Poljska - Hrvaška. Glede na to, da smo si pred štirimi leti dodobra ogledali Portugalsko in sem videla dve tekmi v živo, po eno na obeh velikih stadionih v Lizboni, sem se odločila, da bom ta EURO skromno gledala na TV3. Potem pa sem dobila paket z veliko pentljo. In baje bo tudi družba podobna kot pred štirimi leti. Skratka, navdušena sem. Hvala, brat z velikim srcem! Poročilo seveda sledi.

Stadion Woerthersee v Celovcu. Na temle lepotcu bom uživala natanko čez teden dni.

Renška pomlad

Še en pomladni utrinek

Vse najboljše, dragi Vinko

V nedeljo smo se zbrali pri očetu, ki je praznoval rojstni dan. Ni bil čisto pravi piknik, kljub sončnemu dnevu smo jedli v hiši, bila pa je prva letošnja peka na žaru. In smo se spet imeli fajn.

Kolkr kaplic, tolko let

Glavni kuhar je bil Niki, ki je nalogo odlično opravil.







Češnje smo že prej vse pojedli, smo se pa posladkali z jagodami.

Vonj po poletju

Petkov pogled v nebo z domače terase

Ta teden smo pri nas pleskali. To pomeni, da smo polovico stanovanja preselili v drugo polovico stanovanja - in hodili po prstih in po ovinkih, nato pa izkusili vse lepote in 'lepote' dejstva, da je pri hiši mojster. Dnevni prostori so zdaj mnogo bolj živahni, odeti v tople poletne barve. In v naslednjih tednih bomo vajo seveda ponovili.

Prenove si je zaželela tudi Maša, ki bo z novim lookom rulala na poletnih prireditvah, hehe.
Seveda skupaj s StereoTipi, ki so v četrtek uradno izdali svoj tretji singl Pokaži mi jo mal...Menda nas bodo kmalu razveselili tudi z videospotom.

Ja, vse že diši po poletju.

Solzica

Danes sem poslušala Niet-e. Glasba, ki je že soočena z odhodi. Kruta, ampak v takih trenutkih edina resnična.

V Žigonih žalujemo. Videla sem ga, ko ni bil več od tega sveta. Spokojen pod češnjevimi vejami, na ta skorajda edini sončen dan v maju. Spokojen sredi čudovitega parka, ki ga je ustvarjal s svojimi rokami in zalival s svojo ljubeznijo.

Luka, rekel si zbogom sencam tega sveta. In v tej naši vasici tečejo solze. Tebi v spomin puščam na blogu to pesem, ker so vse besede premalo.

A rad bi ti povedal, Vincent, ta svet ni bil ustvarjen za ljudi, kakor si ti.

(Peter Meze po Donu McLeanu)

StereoTipi v Glasbenem dvoboju

V studio NLP sva seveda šli, ker so v četrtfinalu Glasbenega dvoboja sodelovali StereoTipi. To so tisti kul fantje iz Idrije, ki so se lani predstavili z videspotom Ljubi me (brez milosti), na letošnji EMI pa so zadevali Naravnost v srce.

Danes so StereoTipi predstavili nov poletni singel Pokaži mi jo mal...ljubezen, seveda. Seveda je komad živahen in energičen in v njem se prijetno zlijejo poletna lahkotnost, romantika in rokovski ritmi. Skratka, skladba, ki te zamuva.

Pa še kratka fotoreportaža, vse slike, moje in Mašine, pa so shranjene v Picasi. Do nje se dokopljete s klikom na link Fotke.

Maša in StereoTipi pred stavbo RTVja

Priprave na Glasbeni dvoboj

Zdaj gre pa zares

Janez v akciji

StereoTipi v akciji...

...in med zaključkom

V studiu oddaje NLP

Z Mašo sva si v živo ogledali prvi del oddaje NLP. Kaj sva videli, sledi.

Janez iz Idrije

Nadja iz Renč

Kotalkarice iz Renč

Gorazd iz Dobrne animira občinstvo
Ekipa se pripravlja

Sobota z družino

Petek in sobota sta bila res žalostna, doživeli pa smo tudi nekaj svetlih trenutkov.
Maša je poslikala renško pomlad

V vinogradu smo sinoči opazili prve krensičke.

Obiskala nas je Alina, seveda smo bili veseli tudi njenih staršev


Lada je dobila čisto nov cinquecento

Seveda ji želimo srečno vožnjo.